Posebne potrebe

7-letni deček z avtizmom (Japonska)

Y je 7 letni deček z avtizmom, nima očesnega stika, govori le posamezne besede. Pediater je ocenil, da je njegova razvojna stopnja na ravni triletnega otroka. Je hiperaktiven in v nenehnem gibanju. Slabo razume, kaj mu okolica sporoča. V takšnem stanju je začel prejemati temprana refleksno terapijo.

Po treh mesecih obravnave so se njegove risbe spremenile. Učiteljica iz šole za otroke s posebnimi potrebami je staršem javila, da je v razredu otrok postal bolj umirjen in sproščen. Po letu dni temprana refleksne terapije™ je deček začel risati ljudi, zmožen je sprostitve in umiritve do pol ure, nima več hudih konfliktov v razredu. Vzpostavil je očesni stik in pozdravlja ljudi. Otrok sam je pokazal interes za terapijo. Pred temprano refleksno terapijo se ni smejal, s pomočjo te metode, se je pri njem zopet vzpostavil otroški smeh.

6-letni deček z govornimi težavami (Danska)

Pri šestih letih in pol je Lucas govoril le posamezne besede: oče, mama, avto, oblak. Po dveh mesecih temprana refleksne terapije™ je bila vidna psihološka sprememba otroka, ki je začel uporabljati več besed in glasov. Po pol leta redne temprana refleksne terapije je začel pacient izgovarjati že prve preproste stavke. V enem letu izvajanja metode je otrok ocenjen kot primerno govorno razvit za svojo starostno skupino. Posledica njegovega celovitega govornega napredka je druženje z vrstniki, izboljšanja samopodoba ter počutje otroka.

Odzivi staršev

Sem mama 22 letnega sina z epilepsijo in blažjo obliko avtizma. Ker je sinova epilepsija farmakoresistentna, sem iskala kakšno alternativo klasični medicini, ki v takih primerih pozna samo menjavo ali dodajanje novih zdravil. Ta pravega učinka nimajo, imajo pa veliko stranskih in neželenih posledic. Že kar nekaj časa je od tega, kar sem na spletu naletela na Natašo Kos Križmančič. Takoj me je pritegnila njena zgodba, posebej pa osebna zgodba avtorice terapije gospe Lone Sorensen. Posebej mi je bilo všeč, da metoda temelji na dotiku, torej na osnovni in temeljni človeški potrebi.

Najbolj pa mi je bil všeč način terapije: ga. Nataša je na osnovi analize obraza, stopal in dlani sestavila povsem individualen terapevtski načrt za sina in me v tri dnevnem seminarju na domu naučila izvajati celotno terapijo. Od tu dalje je bilo ob Natašini spodbudi marsikaj odvisno od mene, od moje volje in vztrajnosti. Terapijo sem in še izvajam 4 krat na teden, že četrto leto. Največja želja in cilj na začetku sta mi bila, da bi nam uspelo vsaj zmanjšati količino sinovih zdravil. Z veseljem povem, da smo v tem času eno zdravilo (seveda vse pod zdravniškim nadzorstvom) ukinili in drugo količinsko zmanjšali. Napadi so postali redkejši in blažji.

Tudi drugače se je pri sinu marsikaj spremenilo: povečal se mu je apetit, ni več izbirčen pri hrani, ima manj težav s koncentracijo, je bolj osredotočen, ima manj težav s koordinacijo, bolj se zaveda svojega telesa, povečala se mu je želja po telesnem gibanju, rad gre na dolge sprehode, postal je bolj komunikativen, bolj se zaveda ljudi in okolice okoli sebe, več ima čez dan energije, je manj utrujen.

Nataša nam je v vlogi mentorice ves čas stala ob strani. Vsake 3 do 4 mesece se srečamo, se pogovorimo o napredku, o željah, težavah in potem ona vsakič glede na stanje terapijo malo prilagodi, kaj doda ali kaj odvzame. Ves ta čas nama je bila v veliko oporo, naju spodbujala in vedno tudi poudarila, kako je pomembna vztrajnost in doslednost pri izvajanju terapije, saj nikoli vnaprej ne vemo točno kdaj se bo zgodil večji ali manjši napredek pri razvoju. Ves čas sem Nataši zaupala in verjela, pa tudi sinov napredek temu pritrjuje.

Za uspeh je potrebna vztrajnost in disciplina in ves čas se je potrebno zavedati, da je izvajanje Temprana refleksne terapije tek na dolge proge. Ampak rezultati in napredki ti dajo voljo, da vztrajaš.

Hvala ge. Nataši Kos Križmančič in ge. Lone Sorensen, avtorici te metode! Upam, da bom s svojo zgodbo spodbudila še kakšno družino, da gre po naši poti.

Janja Č., Slovenija